Leta 1850 so pruski zdravnik Rudolf Filsau in drugi odkrili, da izvleček živčnih vlaken vsebuje nenavadno snov.
Leta 1877 je nemški fizik Otto Lehman s polarizacijskim mikroskopom opazoval pojav tekoče kristalizacije.
14. marca 1883 je rastlinski fiziolog Federer Leinitzer opazil, da ima holesterol benzoat dve tališči, ko se stopi.
Potem ko je leta 1888 večkrat potrdil svoje odkritje, se je Leinitzer začel posvetovati z nemškim fizikom Lehmanom. Takrat je Lehman zgradil mikroskop s funkcijo ogrevanja za opazovanje procesa hlajenja in kristalizacije tekočih kristalov, vendar je od takrat Lehman vso svojo energijo usmeril v to vrsto snovi.
& quot;Molekularna fizika" je izšel leta 1888. To je povzetek njegovega znanja na področju fizike materialov v tem obdobju. Zlasti je v knjigi predlagal mikroskopske raziskovalne metode, s pomočjo kristalnega mikroskopa in nekaj opazovanj, narejenih z njim.
Kemik iz 20. stoletja Volland je uporabil svoje izkušnje, da je predvidel, katera vrsta spojine bo najverjetneje pokazala lastnosti tekočih kristalov, nato pa je sintetiziral spojino, da je pridobil lastnosti te vrste spojine, nato pa Lehman' tekoči kristal teorija je bila dokazana.
Leta 1922 je Francoz Fried skrbno analiziral obstoječe tekoče kristale in jih razdelil v tri kategorije: holesterične, smektične in nematske.
Po Friedovi' analizi od 1930 do 1960 je raziskava tekočih kristalov začasno padla na nizko točko. Nekateri so tudi rekli, da je bilo obdobje od 1930 do 1960 prazno obdobje za raziskave tekočih kristalov. Razlog naj bi bil v tem, da takrat ni bilo najdene praktične uporabe tekočih kristalov. Vendar pa je v tem obdobju industrija polprevodniške elektronike dosegla izjemen razvoj. Da bi omogočili uporabo tekočih kristalov v zaslonih, morata biti vzorčenje prozornih elektrod in tehnologija mikrofabrikacije integracije tekočih kristalov in polprevodniških vezij nepogrešljiva. Z razvojem in napredkom polprevodniške industrije so te tehnologije postale zrele.
Silicijevi polprevodniki so bili razviti v štiridesetih letih prejšnjega stoletja z uporabo polprevodnikov tipa N, ki prevajajo elektrone, in polprevodnikov tipa P, ki vodijo luknje, da tvorijo PN vmesnik, zato so izumili diode in tranzistorje. Za realizacijo celotne funkcije pretoka od AC do DC v vezju se uporabljajo diode, za realizacijo ojačevalne funkcije pa elektronske cevi. Tako velike in obsežne komponente je mogoče v celoti nadomestiti s polprevodniškimi diodami in tranzistorji. V vakuumu ni treba oddajati elektronov. Dokler so v trdnem, še posebej zelo tankem filmu, je mogoče realizirati funkcije popravljanja in ojačanja, tako da je mogoče realizirati elektronsko vezje. miniaturizacija. Nato uporaba tehnologije optične obdelave za doseganje redčenja in ultra-miniaturizacije vzorcev elektronskih vezij, vključno z diodami in tranzistorji. Ta tehnika se na kratko imenuje litografija.
Od 20. stoletja do 60. let prejšnjega stoletja je bila z razvojem polprevodniških integriranih vezij elektronska oprema miniaturizirana. Napredek zgoraj omenjene tehnologije je nepogrešljiv za uporabo v industrijskih zaslonih s tekočimi kristali. S povečanjem materialov, nadaljnjim razvojem znanosti in materialov ter inženirske tehnologije, pa tudi z razvojem novih načinov prikaza in nekaterih voznih tehnologij, se je tehnologija zaslonov s tekočimi kristali hitro razvijala.
Z razvojem polprevodniških integriranih vezij v šestdesetih letih prejšnjega stoletja je bila elektronska oprema miniaturizirana.
Leta 1968 je GH Heilmeier iz RCA Corporation iz Združenih držav Amerike napovedal industrijsko LCD zaslonsko napravo, ki uporablja način DS. Po tem so ameriška podjetja najprej začela praktično preizkušanje digitalnih zlomljenih kodnih LCD ur.
Leta 1971 je švicarsko podjetje izdelalo prvi LCD monitor.
