Da bi izsledili izvor LCD-ja, moramo začeti z rojstvom LCD-ja. Leta 1888 je avstrijski botanik Friedrich Reinitzer odkril posebno snov. Iz rastlin je izločil spojino, imenovano spiralne toluenske soli, za katero je bilo ugotovljeno, da ima pri segrevanju dve tališči pri različnih temperaturah.
Njegovo stanje je nekoliko podobno koloidni raztopini milne vode, vendar ima tako tekoče kot kristalne lastnosti v določenem temperaturnem območju. Zaradi svojega edinstvenega stanja so ga kasneje poimenovali"tekoči kristal", kar pomeni tekoča kristalna snov. Vendar, čeprav tekoči kristali
Odkrili so ga že leta 1888, vendar je bilo 80 let pozneje res uporabno za stvari okoli življenja.
Leta 1968 so inženirji Shanov R&D centra RCA (Radio and Television Inventory) v Združenih državah ugotovili, da je na molekule LCD vplivala napetost, ki je spremenila njihovo molekularno poravnavo in odklonila vhodno svetlobo. Po tem principu je RCA izumil prvi LCD zaslon na svetu'. Kasneje se je tehnologija LCD široko uporabljala v splošnih elektronskih izdelkih, kot so kalkulatorji, elektronske ure, zasloni mobilnih telefonov, instrumenti, ki se uporabljajo v bolnišnicah (zaradi upoštevanje meritev sevanja) ali zasloni na digitalnih fotoaparatih ipd. Zanimivo je, da so tekoče kristale odkrili že prej kot vakuumske ali katodne cevi, vendar se o tem pojavu do leta 1962, ko je izšla prva knjiga pri zal. Joe Castellano, kemik v raziskovalni skupini RCA. Tako kot slikovne cevi je tudi ti dve tehnologiji izumil RCA v Združenih državah, razvil pa sta ju Sony in Sharp na Japonskem.
